- loščiti
- глазурить, муравить, наводить лоск (= глянец)(čevlje) чистить
Словенско-русский словарь. 2 - издание. - Любляна. Государственное издательство Словении . Янко Котник. 1972.
loščiti
Смотреть что такое "loščiti" в других словарях:
lóščiti — im nedov. (ọ̄) 1. prekrivati z loščem: lončar lošči vrče / loščiti lonce emajlirati 2. dajati površini lesk z mazanjem in drgnjenjem: loščiti parket, škornje / loščiti si nohte lóščen a o: loščena žgana glina … Slovar slovenskega knjižnega jezika
bíksati — am nedov. (í) pog. 1. loščiti: biksati parket; biksati čevlje 2. ekspr., v zvezi z ga počenjati neumnosti, lahkomiselnosti: ta ga biksa, ta! / žena mu ga biksa … Slovar slovenskega knjižnega jezika
léščiti — im nedov. (ẹ̄) knjiž., redko loščiti, svetliti: leščiti parket, usnje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
líkati — am nedov. (ȋ) 1. potegovati z vročim likalnikom po tkanini, da se zgladi: gospodinja pere in lika; likati hlače, perilo; likati obleko na lice, narobe / likati na oglje z likalnikom na oglje; likati z vlažno krpo da se med likalnik in tkanino… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
lóščenje — a s (ọ̄) glagolnik od loščiti: loščenje posode / loščenje parketa / krtača za loščenje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
parkét — a m (ẹ̑) 1. ploščice iz trdega lesa za tla: izdelovati parket; veliki zavoji parketa / polagati parket na določen način pritrjevati parket na podlago; bukov, hrastov parket; tovarna parketa parketarna // tla iz takih ploščic: loščiti, očistiti,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pòd — pôda m, mest. ed. tudi pódu (ȍ ó) 1. obloga na spodnji površini zaprtega prostora, po kateri se hodi: lakirati, loščiti pod; očistiti pod; položiti pod; izrabljen pod; lesen pod; pod iz umetne mase / parketni pod parket / pod avtomobila je… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
tlà — tál [tau̯ in tal] s mn., mest. tléh, or. tlémi tudi tlí (ȁ á) 1. površina, po kateri se hodi, na kateri kaj stoji: tla se majejo, tresejo; tla so se pod težkim bremenom udrla; plavalec je začutil tla pod nogami dno; krilo ji sega do tal; žoga se … Slovar slovenskega knjižnega jezika
úsnje — a s (ú) 1. živalska koža, strojena brez dlake: usnje se lomi, razpoka; barvati, loščiti, mehčati usnje; šivati usnje; predelati kože v usnje; belo, črno, rdeče, svetlo usnje; gladko, kosmateno, mehko, tanko, težko usnje; tovarna usnja; čevlji,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
